Zgodovina SG jazz ansambla, kot jo je zbral Milan Januška in s pomočjo Pavleta Štumbergerja zapisal v juliju 2011, ter nato dopolnil s spomini ostalih članov ansambla v decembru 2017 in novembru 2020:

Ker ansambel ni imel kronista, ki bi skrbno beležil nastajanje oz. širitev ansambla, njegovih nastopov na plesih , koncertih, tekmovanjih ipd., pričujoči zapis v določenih delih morda ni povsem natančen. Opravili smo ga po spominu nekateri člani, predvsem Pavle in Milan v juliju 2011, spomin pa po 40 in več letih zbledi.

Zametek SG ( Slovenj Graškega ) jazz ansambla je bil Trio, ki je pričel vaditi v začetku leta 1958, sestavljali so ga Pavle Štumberger na kitari, Ivan Štumberger na kontrabasu in Milan Januška na harmoniki. Vadili so v kuhinji pri Štumbergerjevih v Meškovi ulici in to predvsem takrat popularne popevke ali šlagerje, kot so jim rekli, nekaj pa tudi takrat že popularnih Avsenikovih skladb in skladbe ameriškega Slovenca kralja polk Franka Jankoviča. Prvi a dober kritik Tria je bila Štumbergerjeva mama.

Javno je Trio pričeli nastopati v jeseni leta 1958 in to ob sobotah v kavarni hotela Korotan. Ker je bil Pavle še učenec 4. razreda Nižje gimnazije, se zaradi hora legalisa ne bi smel po osmi uri zadrževati izven doma. Zato je moral dobiti za igranje v hotelu dovoljenje od ravnatelja šole, prof. Hribernik Staneta. Ker je bil ravnatelj velik ljubitelj glasbe, igral je čelo, je imel posluh tudi za tovrstne »prekrške«, predvsem, ker je bil Pavle vseskozi odličen in vzoren učenec; rad je privolil.

Za Silvestrovo leta 1958 je Trio popestril kot solist trobentač Darinko Krebl.
Takrat v Slovenj Gradecu ni bilo ansambla, zato so Trio domačini hitro sprejeli za svojega, ga radi poslušali in plesali na njegovo glasbo.

Velja omeniti, da so člani Tria hodili v Nižjo glasbeno šolo v Slovenj Gradcu in sicer Pavle in Ivan na violinski oddelek, Milan pa na harmonikarski oddelek; učil ga je g. Bocak Jurij. Pavle in Ivan sta se naučila igranja na kitaro in kontrabas kot samouka.

Ker Trio kot zasedba ni omogočal širših možnosti izvajanja skladb, so se v začetku letu 1959 začeli dogovarjati s prijatelji, ljubitelji zabavne glasbe, da bi ansambel razširili. Tako so že v istem letu pričeli vaditi in nastopali v zasedbi: Tine Knez bobni in vokal, Pavle kitara, Ivan kontrabas, Viktor Vaupot klavir, Polde Krajnc klarinet in tenor saksofon, Milan harmonika in Majda Šabec Štumberger vokal in bobni, kadar je pel Tine. Vadili so v prostorih 1. OŠ, kar jim je rad omogočil takratni ravnatelj g. Vižintin, tudi sam violinist in ljubitelj glasbe.

V tej zasedbi, torej sekstet s pevko, so nastopali predvsem na plesnih prireditvah doma in v bližnji okolici; posebnega imena ansambel še ni imel.
To pa še ni bilo tisto, kar so želeli. Sanje članov so bile, da bi igrali jazz, predvsem dixieland in swing. Na radiu in z gramofonskih plošč so poslušali dixieland Louisa Armstronga, takrat zelo popularnega Dutch Swing College Banda, Sedem mladih iz Beograda ter Ljubljanskega jazz ansambla, ki jim je bil vzor. Poleg naštetih so zelo uživali v swingu glasbenih filmov o Bennyju Goodmanu, Artie Showu, Woodyu Hermanu, Glennu Millerju, Lionelu Hamptonu in Oscarju Petersonu. Posamezniki ( Milan, Polde, Tine ) so obiskovali jazz koncerte L. Armstronga, Duka Ellingtona in drugih v Ljubljani.

Tine in Milan sta šla poslušat 1. festival jazza, ki se je odvijal na Bledu od 15. do 18. septembra 1960. Milanu je ob tej priložnosti ansambel Sedem mladih iz Beograda vzel – ukradel originalni notni material za dixieland zasedbo, ki mu ga je poslala mama iz Londona.

Seveda pa za igranje modernega dixielanda še niso imeli pogojev, manjkali so še trobenta, klarinet in pozavna. V tistih časih je bilo malo dobrih in izobraženih instrumentalistov, posebno pozavnistov. Da bi zadrego čim prej rešili, se je Milan odločil, da se bo učil pozavno. Poleti leta 1959 mu jo je oče kupil, na kar se je vpisal v Nižjo GŠ v Slovenj Gradcu; učil ga je takratni ravnatelj šole g. Miroslav Jarc. Po treh mesecih učenja, je Milan z ansamblom že nastopil na plesni prireditvi na dvorišču gostilne pri Gajšku ( danes Banka ), kjer so prisotni med drugim lahko poslušali tudi 3 skladbe s pozavno.
V času od marca 1961 do februarja 1962, ko je bil Milan na služenju vojaškega roka v Jastrebarskem na Hrvaškem, je ansambel nastopal kot kvintet s pevko.

Milan je imel srečo, da se je pri vojakih lahko vključil v profesionalni vojaški zabavni ansambel kot pozavnist. Kot vojak je v tem ansamblu igral tudi odličen trobentar Ante Munitič, ki je pred tem končal srednjo glasbeno šolo v Splitu. Le-ta je bil Milanu uspešen glasbeni mentor, kar je prispevalo k njegovemu hitremu napredku. Kot zanimivost lahko omenimo, da je bil Ante brat znane jugoslovanske operne pevke Gertrude Munitič, katero je zelo rad poslušal, še bolj pa gledal predsednik Tito.

Pri vojakih je Milan prepisal mnogo dobrih aranžmajev za moderno dixieland zasedbo. Po vrnitvi iz JLA, februarja 1962, so člani ansambla takoj pristopili k iskanju treh glasbenikov, ki so še manjkali. V nekaj mesecih so sestavili zasedbo, ki so jo poimenovali SG jazz ansambel in sicer:

Ritem sekcija:
– klavir – Aco Ogrin, zamenjal je Viktorja Vaupota, ki je šel študirat v Ljubljano; Viktor je umrl 5. januarja 2019, Aco pa 23. oktobra 2020
– kitara – Pavle Štumberger, umrl 22. oktobra 2011
– kontrabas – Ivan Štumberger, umrl 20. avgusta 2019
– bobni – Tine Knez

Solisti:
– trobenta – Roman Marin, Ravenčan
– tenor sax in klarinet – Polde Kranjc
– klarinet – Stane Podpečan, proti koncu leta 1964
– pozavna – Milan Januška, vodja ansambla

Vokalistka Majda Štumberger je zaradi družinskih obveznosti morala prenehati s petjem v ansamblu.

SG jazz ansambel je imel odslej vaje ves čas v glasbeni šoli, za kar je bil zaslužen takratni ravnatelj g. Jurij Bocak, ki jim je tudi sicer stal ob strani. Bil je naprednih idej, saj v večini glasbenih šol takrat niso dovolili, da bi se izvajala zabavna in jazz glasba.

Člani ansambla se radi spominjajo prvih vaj, ko so pričeli igrati skladbe, ki jih je prinesel Milan iz JLA. To je bilo tisto, kar so si želeli: originalni dixieland zvok, odlične melodije ob katerih pa je pri tri in kasneje pri štiriglasnem igranju solistov prihajala do izraza harmonija. Le improvizacije, brez katerih pri dixielandu in sploh pri jazzu ne gre, so člani naštudirali sami. Pri tem sta članom pomagala Pavle in Milan.

Po nekaj mesečnih vajah je ansambel v jeseni leta 1962 naštudiral tri skladbe: Tiger Rag in JADA po notah, ki jih je Milan prinesel iz JLA in Original Charleston, ki ga je za ansambel priredil Pavle. S temi skladbami je uspešno nastopil v Mariboru na reviji območnih ansamblov, saj je dosegel 1. mesto. S tem se je uvrstil na državno revijo ansamblov, ki bi morala biti nekje v obmorskem kraju, menda v Zadru, je pa na žalost odpadla zaradi takratne gospodarske krize. Na krizo je opozoril predsednik Tito v svojem znamenitem govoru o »šparanju« v Splitu leta 1962.

Ansambel je dobil leta 1963 praktična in moderno oblikovana notna stojala iz vezane plošče, ki jim jih je izdelal mizar g. Bernard Hudolist, lepo pobarval in napisal SG jazz ansambel nanje pa Janez Grabec – srednji; za stroške izdelave je šlo iz proračuna glasbene šole. Nekako v istem času je ansamblu izdelal klobučar gospod Ermenc slamnate klobuke, da so ob nastopih delovali čim bolj »new orleansko«. V tistem času so ansambli zelo skrbeli tudi za svojo zunanjo podobo, kar danes (l. 2020 ) ni več aktualno.

Proti koncu leta 1964 je Pavle v ansambel povabil še gimnazijskega sošolca, talentiranega klarinetista Staneta Podpečana; Polde je sedaj prešel na igranje tenor saksofona. S tem je ansambel dobil moderno dixieland zasedbo, ki je omogočala vsestransko in bogato glasbeno izražanje.

Glasbeno nadarjena družina Štumberger je leta 1965 prispevala ansamblu še dve vokalistki, Zorko in Jelko in tako je nastal takrat popularni Vokalni Trio Štumberger z Zorko, Jelko in Pavletom. Zaradi časovnih in drugih omejitev članov ansambla, ki so bili na študiju v Ljubljani ali pa so imeli družinske obveznosti, ansambel ni imel rednih angažmajev. Za nastope so se dogovarjali sproti. Poleg na običajnih plesih, ki jih je bilo največ v domačem Slovenj Gradcu pa tudi širše po Sloveniji, enkrat tudi v Avstriji, je ansambel igral ob različnih priložnostih, kot so elitni plesi npr. Društva inženirjev in tehnikov, plesnih venčkih, igral je na družabnem srečanju z državno atletsko reprezentanco, ki jo je organiziral TVD Partizan, spremljal je znane pevce na plesnih prireditvah v hotelu Korotan, (danes VABO) in sicer Marjano Deržaj, Majdo Sepe, Nina Robiča in Berto Ambrož. Igral je na pustnih in silvestrskih prireditvah, na primer v zdravilišču Dobrna in v kristalni dvorani v Rogaški Slatini. V Rogaško so prišli ljudje iz vse Slovenije, ker so po radiu oglašali, da bo igral SG jazz ansambel; požel je veliko pozitivnih kritik in navdušenja gostov. Ansambel je prirejal tudi samostojne koncerte, dvakrat pa je nastopil na občinskih revijah glasbenih skupin, ki jih je organiziral ravnatelj Glasbene šole g. Jurij Bocak.

30. decembra 1967 je ansambel nastopil na javni TV oddaji Slovenski ansambli tekmujejo, kjer je med petimi ansambli zasedel 1. mesto. Tu velja omeniti sodelovanje s slovitim jazz glasbenikom, aranžerjem in dirigentom Big Banda RTV Slovenija, mojstrom Jožetom Privškom. Priredil — aranžiral – jim je tri skladbe, dvakrat pa jih je poslušal na vaji, kjer jih je korigiral in jim svetoval. Zaigrali so skladbe: China boy, Prva melodija, ki jo je napisal Milan Januška in Bye, bye blues, ki jo je ob spremljavi ansambla zapel vokalni Trio Štumberger. TV oddajo je vodil znani TV voditelj Vili Vodopivec.

V prvi polovici leta 1968 je ansambel zapustil trobentar Roman Marin in to prav v času, ko so se pripravljali na svoj 2. nastop Tekmovanja slovenskih ansamblov. Člani so bili hendikepirani, saj ustrezne zamenjave v bližini ni bilo. Zadrego so začasno rešili tako, da so trobentarja poiskali v Ljubljani; to je bil Strlič Matej.

Drugi nastop na TV je bil proti koncu leta 1968, natančni datum ni znan. Tudi na tem nastopu je ansambel zaigral 3 skladbe in sicer: ponovno Prvo melodijo Milana Januške, Lida Rose, ki jo je aranžiral mojster Jože Privšek, odlično zapel pa Trio Štumberger in King Porter Stomp, ki je bil eden najzahtevnejših skladb, kar jih je igral ansambel. Kako so prišli do originalnega aranžmaja, ni znano. Na tem tekmovanju se je ansambel uvrstil na 2. mesto, pred njimi so bili Rdeči dečki iz Maribora z vokalistom Edvinom Flisarjem.

Po tem nastopu je ansambel zaradi študijskih in družinskih obveznosti posameznih članov prenehal z rednim delovanjem. Kasneje je nekaj ad hoc nastopov še bilo, na primer na dveh koncertih Koroškega Big Banda, ki ga je vodil ravnatelj GŠ Jurij Bocak, trobento je tokrat igral Ravenčan Tonko Oder; večina članov SG jazz ansambla je namreč igrala tudi v Big Bandu. Tako je med pavzo koncerta za intermezzo nastopil SG jazz ansambel z vokalnim Triom Štumberger. Drugi koncert Koroškega Big Banda je bil 11. februarja 1972, to pa je bil tudi zadnji nastop SG jazz ansambla.

Ob koncu tega zapisa je potrebno omeniti še dve stvari. V času delovanja SG jazz ansambla je bilo težko priti do ustreznega notnega materiala. Kot je bilo omenjeno že na začetku, so fantje radi poslušali glasbo z različnih takrat dostopnih medijev. Odličnemu glasbenemu posluhu in spominu Pavleta Štumbergerja gre zasluga, da je ansambel igral mnogo takratnih hitov Beatlov, Paula Anke, Toma Jonesa, Harryja Belafonteja , Engelberta Humperdincka in drugih, ki jih je Pavle po spominu zapisal in priredil za ansambel. Aranžmaje za ansambel je pisal tudi Milan Januška; tako Pavle kot Milan pa sta prispevala aranžmaje tudi za Koroški Big Band. Ker ansambel ni imel rednih angažmajev, so lahko fantje občasno pomagali drugim ansamblom in se jim kasneje pridružili za stalno. Tako je Polde Krajnc pomagal ansamblu Štirje kovači, kjer je igral kar 46 let. Tine Knez je od l. 1968 pomagal ansamblu Fontana 5 v Mariboru. Pavle in Ivan Štumberger pa sta se pridružila ansamblu Fantje treh dolin, kjer je Pavle kasneje postal vodja. Polde in Milan sta občasno, predvsem na koncertih, pomagala Godbi na pihala v Slovenj Gradcu, ki jo je vodil Marjan Valenti.

Družabnega življenja v času nastajanja in delovanja SG jazz ansambla se marsikateri Slovenjgradčan z nostalgijo še vedno rad spominja. Ansambel se je odlikoval po natančnosti igranja poslušljive glasbe za vse okuse in je po svoje zaznamoval tisti čas v Slovenj Gradcu. Ljudje so zelo radi prihajali na plese, mnogi pa so jih prihajali samo poslušat.

Milan se spominja, da je okoli leta 1970 na prvem programu RA SLO slišal izvajanje njegove Prve melodije v izvedbi Ljubljanskega jazz ansambla.
Leta 2017 so fantje, sedaj seveda že priletni možje, po srečnem naključju, ( s pomočjo Hermine in Franca Šegovca ter Franja Murka ), prišli do originalnih avdio posnetkov s prvega in drugega koncerta na RTV Slovenija. Škoda le, da iz vsake oddaje manjka po en posnetek.

Ob koncu moramo omenimo, da je v času nastopov Jazz ansambla za ozvočenje volontersko, z velikim veseljem in s svojimi aparaturami skrbel Božo Metelko, ki je napravil tudi nekaj posnetkov ansambla in Big Banda, ki so ohranjeni na magnetofonskih trakovih in CD-jih. Kvaliteta le-teh sicer ni dobra, pač primerna tistemu času, saj ansambel ni imel nikoli toliko denarja, da bi si nabavljal vrhunsko opremo in smo bili odvisni od dobre volje in iznajdljivosti g. Boža. Tudi Božo je na žalost že pokojni, umrl je 15. januarja 2008.

Povezava do kratkega dokumentarnega filma o SG jazz ansamblu: https://youtu.be/1FMWZ5rr9RA

Fotografije iz arhiva SG jazz ansambla z letom in krajem posnetka ter navedbo članov z leve proti desni: