Kaj prinaša nova (in vedno prva) številka edinega slovenskega občasnika o jazzu?

Z letošnjo, že tretjo tematsko, sicer pa že peto številko Jazzopisa, znova izpostavljamo po­men jazzovske glasbe, ki v primerljivo velikih evropskih državah nima izključno sebi po­svečenega glasila. Bogat program Festivala slovenskega jazza in abonmajskega cikla Jazz Ravne, pa tudi zelo dobra obiskanost koncertov dokazujeta, da centralizacija kultu­re v prestolnici ni nujno pravilo. Tudi manjša mesta, kakršno je Ravne na Koroškem, kjer že dobro desetletje potekajo kakovostni, raznoliki in vzgojno-izobraževalni glasbeno-umetni­ški programi, lahko postanejo središče jaz­zovske glasbe, ki je ne le sprejeta, temveč – še pomembneje – razumljena. Navsezadnje je slovenski jazz tudi vzniknil na tako imenova­nem obrobju, ko je leta 1922 Tržačan Miljutin Negode ustanovil prvo zasedbo, s katero je, med drugim, preigraval tudi jazz.

Naslednji pomembnejši mejnik v zgodovini slovenskega jazza predstavlja leto 1945, ko je bil ustanovljen Plesni orkester Radia Ljubljana, predhodnik današnjega Big Banda RTV Slove­nija. Za to gre največ zaslug pripisati Bojanu Adamiču, medtem ko je glasbo omenjenega or­kestra v svet ponesel Jože Privšek, ki je vodenje prevzel leta 1961. Orkester deluje neprekinjeno vse od ustanovitve, čeprav swing, ki ga tesno povezujemo prav z big band zasedbami, nima več enake veljave kot nekoč. Kljub temu v Slo­veniji zadnje desetletje, morda več, beležimo razmah ljubiteljskih big bandov, zato smo se odločili letošnjo številko v celoti posvetiti prav njim, kar sovpada s predstavitvijo lani posne­tega dokumentarnega filma Jumbo Big Band, ko so se ljubljanski, zagrebški in beograjski orkester po skoraj treh desetletjih ponovno znašli na istem odru. Na naslednjih straneh tako lahko prebirate o Celjskem Plesnem Or­kestru Žabe, Big Bandu GveriLLaz, Big Bandu Krško, Big Bandu RTV Slovenija, Jazz Punt Big Bandu in New Times Big Bandu Šmihel.

Ker pa orkester dobro zveni le pod srčno, a strogo dirigentsko palico, smo o vodenju tako številne zasedbe povprašali Lojzeta Krajnčana in Gordano Buh Žgajner ter njun pogled do­polnili z razmišljanjem Nine Strnad in Blaža Vrbiča, dveh vokalistov, povezanih z orkestri. Tudi drugi sodelujoči so tako ali drugače po­vezani z orkestrsko glasbo, ki je zvočno bo­gata. Magična. Navsezadnje z njeno pomočjo najlažje doživimo mogočnost zvoka, ki nas, če mu le znamo prisluhniti in se mu prepustiti, notranje spremeni. Orkestri imajo v našem okolju dolgo tradicijo in prav v Sloveniji poteka največji festival big bandov v Srednji Evropi, MareziJazz, zato je prav, da tovrstno glasbo ohranjamo živo. Predstavlja korenine vsem umetniškim izrazom, s katerimi se kot glas­beniki ali poslušalci srečujemo dandanes in tudi tistim, s katerim se bomo srečevali čez sto ali tisoč let. Je del naše zgodovine in zato tudi prihodnosti.